Intervju Gabbyja Rivere 'Juliet Dihne

2024 Avtor: Steven Freeman | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 08:20

Gabby Rivera je naravnost iz boogie dol Bronxa čuden pisatelj Latinx, ki je zagovornik LGBTQ mladine in neustrašen Nuyorican. Ta teden je Dial Books izdala svoj prvenec 2016 Juliet Takes areath, zgodnjo zgodbo o Juliet Milagros Palante, študentki kolidža v Bronxu, ki se preseli v Portland v Oregonu zaradi pripravništva pri znani avtorici feministke. Knjiga je po svoje smešna in srčna, tehnično je mlad roman za odrasle, toda vsak, ki se je kdaj moral sprijazniti s svojo identiteto z ne ravno podporno družino ali se znajde v neznanem kraju, se bo videl v Juliji.

Rivera, ki ima zdaj sedež v Kaliforniji, je bil tudi avtor Marvelove kratke, a ljubljene Amerike serije, po Ameriki Chavezu, prvem queer latino superjunaku, ki je bil kdajkoli predstavljen v Marvel Comicsu. Nato dela še en strip, tokrat z ilustratorko Royal Dunlap, in snema podcast pod imenom Joy Revolution. Tukaj se Rivera pogovarja z ljudmi CHICA o tem, kako se je Juliet spremenila od prve izdaje in zakaj se ji zdi pomembno, da se snamete s telefona.

Kdaj ste prvič ugotovili, da želite biti pisatelj?

Že večino življenja pišem. Moja mama je bila učiteljica, zato sem se že zelo zgodaj naučila brati in pisati. Skozi srednjo šolo sem bil pesnik performansa, nato pa sem začel pisati kratke zgodbe. Nikoli nisem bil prepričan, da bi lahko pisal kariero, a vedno sem vedel, da je to strast in nekaj, kar sem vedno želel početi ne glede na vse. Z objavo Juliet Take a Breath sem ugotovil, "Hej, zdaj se lahko v resničnem življenju poimenujem kot pisatelj."

Ta knjiga je bila prvotno objavljena leta 2016. Kako je bilo z obnovo nečesa, kar ste že videli kot končano? Kakšne spremembe ste vnesli v besedilo?

Prvič sem bil zelo naredi sam, ko sem jaz in moje dekle takrat urejal knjigo v dokumentu Microsoft Word. Bilo je prav iz kleti moje mame in na svet. Z republikacijo dobi Julija ljubezen in skrb, ki jo potrebuje, številka ena, tako da poskrbi, da je vse tam, kot vse vejice in podobne stvari. [Jaz sem tudi nekaj] razširil pogled na Julieto na ženskost in jo bolj razjasnil, nekaj časa sem delal s Phen, da bi mu dal več loka v svoji zgodbi. Nikoli ni bilo z namenom, da bi celotno knjigo preuredil. Bilo je tako: "To je neverjetno, prepričajmo se, da je najboljše, kar je lahko, preden se izide še širšemu občinstvu."

Sem iz Bronxa, Julija je iz Bronxa. Ti si Portoričanka, Julija je Portorika. In tako naprej, in tako naprej. Koliko te knjige je avtobiografskih? Ali v vašem resničnem življenju obstajajo kakšni liki, ki so jih navdihnili ljudje?

Sto milijonov odstotkov je ta knjiga avtobiografska, z izmišljenimi zasuki. Temelji na moji izkušnji, ko sem se zaljubila v feministično knjigo pri 19 letih in se potem peljala v rit v Portland v Oregonu. Bilo je divje, odpiranje oči. Vedno sem si želel biti pisatelj, zato je bil eden od mojih takratnih mentorjev pisanja, avtor z imenom Ariel Gore, takšen: "Joj, to zgodbo bi morali zapisati - Portoričan, ki gre v Portland in se domisli." Večina likov je ljudi, ki jih poznam, predvsem na začetku, kot sta mama in oče. Lil 'Melvin je kot moj brat, ko je bil majhen, Titi Wepa temelji na eni od mojih teti. Titi Wepa ni ime, toda v svojem izmišljenem svetu si lahko Wepa privoščim ime, tako kot Palante ni priimek. Palante je rastoči krik, [ampak] v mojem svetu Juliet Milagros Palante - to je 'je ime, veste? Je trdno, kulturno, močno ime in tudi namerno je bilo. Julija je iz Shakespearea, Romea in Julije, tako da takoj obstaja klasično priznanje. Milagros v prevodu pomeni čudež, ker je takšna, in to, da sem živa in uspešna kot čudaška Latina, se mi zdi čudežno. Palante nas opominja, naj gremo vedno naprej, da se vedno izboljšujemo in si prizadevamo za boljše. Njeno ime predstavlja veličino.da se vedno izboljšujemo in si prizadevamo za boljše. Njeno ime predstavlja veličino.da se vedno izboljšujemo in si prizadevamo za boljše. Njeno ime predstavlja veličino.

Prihajajoči prizor v tej knjigi je tako srhljiv in me je spodbudilo, kako malo takšnih prizorov sem prebral v nobeni knjigi, kaj šele v romanih YA. Kako so se bralci odzvali na ta prizor, odkar je knjiga prvič izšla?

Mislim, da se ljudje resnično lahko navezujejo na to, ker ni tako dramatična dramatična, preusmerjena miza, Julija se zatakne v takšno stvar. Obstaja napetost, čutiš, da jo mama predela, lahko čutiš, da je družina presenečena. Prav tako se odvija sredi zelo živahne, zabavne družinske večerje. Ponosni so na Julijo. Šalijo se, Titi Wepa ima 40. Želel sem si, da bi bilo videti pristno, zato je bilo veliko Portorikancev in Latinksov takšnih: "Jao, to je moja družina za mizo za večerjo, ne predstavljam si, da pridem tako ali tako "ali" to sem bil jaz. " Ena izmed stvari, na katero se ljudje nanašajo, je mama Julija, Marijana, ki je v knjigi o navigaciji hčerke izšla svoje potovanje. Prebere, kaj bere Julija, o tem se pogovarja z drugimi ljudmi v družini. Želela sem dati vsem Latininim mamam dovoljenje, da imajo svojo pot.

Očitno je upanje pri tej knjigi, da se bodo čudni otroci Latinx iz Bronxa ali kjer koli drugje videli, kako se odražajo v Juliji, ko se morda še niso videli v medijih. V katerih knjigah ali filmih in oddajah ste se videli, ko ste odraščali?

Resnično moram izročiti neko čast Ugly Betty, ameriški različici. To ni bil popoln šov … [ampak] Resnično sem ljubil, da je America Ferrera po svetu igrala bujno, pametno, dobrosrčno, premišljeno, motivirano in ambiciozno Latino, ki se je trudila, da bi se usmerila v belo industrijo in vsa vprašanja, ki so se pojavila s tem. Prvič sem si mislil: "Kaj?" Ni bila čudaška, ampak dovolj, da je bila le takšna, kot je. To je bilo kot svetleča luč v temi. Ne vem, ali sem se v otroštvu videval v kakšnih knjigah, razen v otroških poteh, kot je Matilda Roalda Dahla. Bila je čarobna deklica, to sem imel rad. Ko sem zadela 19 ali 20 let in sem bila na fakulteti in v svojem prvem razredu ženskega študija, sem takrat začela brati ženske barve. Takrat sem prebral zvončke, Toni Morrison, Gloria Anzaldúa,Prebral sem sto let samote Gabriela García Márqueza. Takrat so mi možgani eksplodirali in se glasilo: »Kje je vse to? Zakaj sem to prebrala šele na fakulteti? Kaj je dobro, srednja šola?"

Harlowe ni resnična, vendar je veliko referenc na resnične feministične in queer ikone, kot sta Octavia Butler in Marsha P. Johnson. Ste že razmišljali, da bi pripravili bralni seznam za svoje mlajše bralce? Ali upate, da bodo prišli radovedni, kot je Julija?

Želim, da so vsi radovedni in motivirani. Ti dve lastnosti - človek, pripeljala te bo kamor koli. Iz hiše svoje matere v življenje, ki si ga želite. Radoveden in motiviran, to je val. Pojdi v svet. Drsanje po telefonu vam ne bo pomagalo biti najboljši jaz, razen če ste že radovedni in motivirani. Kar se tiče seznama za branje, sem razmišljal o tem, da bi to dodal kot stran na svoje spletno mesto.

Zdaj živite v Kaliforniji, kajne? Kaj vas je odneslo od Bronxa?

I moved to the Bay Area last year. I spent 35 years of my life living in New York and the Bronx, with two years in Brooklyn, so I have lived in the Bronx. The thing that was getting to me was that I felt like I just needed more nature and more space. My mental health was actually being affected by living in New York City, all the stress and anxiety and everything concrete. When I did a gig in California, there was all this open sky and all this sunshine, and I was like, “Damn, I just need a break. I need to be able to take a break so I can step back and come back with a lot of love and energy.” So for my mental health I moved to the West Coast to breathe and to get some sunshine. I miss my Puerto Ricans, I miss my Dominicans, Jamaicans, West Indians. I miss the food, the people, the church parties, the fish fries, the salsa. I miss it and I'm glad. I see myself hopefully coming back to the Bronx and doing my work and creating space for Bronx writers, I'm just in my healing time right now.

In novi stripovski bb delaš brezplačno z Royal Dunlapom. Nam lahko poveste malo o tem?

bb free je malo okorno - mislim, da je Portoričan, ki je rojen, ker je v prihodnosti približno 100 let - mamita se trudi, da bi sama ugotovila, da je v ostrem položaju s svojim očetom in mora iti. Tako se poda na pot s svojo najboljšo prijateljico Chulito. Imajo svojo radijsko oddajo in sprejemajo Ameriko po podnebnih spremembah, zato je pokrajina drugačna, vreme je drugačno, dogajajo se vse vrste stvari. Divje bo, in samo pustim svoji domišljiji, kamorkoli že hoče. Gre v bistvu za dva najboljša prijatelja, potovanje po cesti, pustolovščino - to sem jaz, to je moj žanr. Samo želim, da dekleta vedo, da dobesedno lahko v življenju počnejo karkoli hudiča. Dokler ne povzročijo nobene škode, jim ni treba poslušati ničesar, razen česa s v njihovih srcih.